Nekje drugje

“Če poskušam odgovoriti na vprašanje, zakaj je v Glasgowu od 80. let nastalo tako veliko dobrih bendov, potem je odgovor preprost - zaradi razredne razslojenosti,” je pred dobrim mesecem razlagal Alan McGee. “V Glasgowu je veliko depriviligiranih ljudi, veliko je delavcev, komaj kdo, ki sodi v srednji razred, iz višjega pa sploh ni nikogar. Za pot ven so samo štiri poti - nogomet, moda, glasba ali kriminal. Glasgow obožuje rock and roll.” McGee bi moral vedeti, o čem govori. Ne samo, da je tudi sam iz Glasgowa, ampak je ustanovil Creation Records (Primal Scream, My Bloody Valentine, Teenage Fanclub), bil manager The Jesus and Mary Chain in The Libertines, maja 1993 pa v glasgowskem klubu King Tut’s Wah Wah Hut kot prvo predskupino Sister Lovers videl Oasis, ki so vsega štiri dni kasneje podpisali pogodbo s Creation in prodali nekaj milijard plošč. Skratka. McGee je leta 2006 podobno nizko na vrstnem redu - torej prva od dveh predskupin - v King Tut’s Wah Wah Hut videl mlad kvartet, ki so ga sestavljali trije fantje in bobnarka, ter se vanj zaljubil. In potem, brez sledi ironije ali česa podobnega, razglasil: “V zadnjih dveh letih in pol je v Glasgowu nastal najboljši bend ne samo na Škotskem ampak tudi v Britaniji. Ta bend so Glasvegas. Postali bodo največji bend v Britaniji.” Zelo podobno so sicer že razmišljali tudi v NME (”Glasvegas bo najpomembnejši bend svoje generacije.”), svoja piskrčka pa sta pristavil še Ian McCulloch iz Echo and the Bunnymen (”Najboljši bend po Nirvani.”) in lokalni tednik Sunday Herald, ki je njihov debitantski, istoimenski album razglasil za ničmanj kot “najboljši škotski album vseh časov”.

Takšna hiperbolika je včasih zelo zoprna in nasitna. Včasih. Vendar ne nujno v primeru Glasvegas. Glasvegas so zanesljiv retro bend; glasbene reference so morda predvidljive, vendar so v redu: Joy Division, Ramones, “zid zvoka” Phila Spectorja (samo da je Spector imel na voljo orkester, Glasvegas pa ga poskušajo zgraditi s parom kitar), The Jesus and Mary Chain, tudi Shangri-La’s. Še močnejša so besedila. James Allan, sicer tudi frontman, se je lotil tako rasističnega umora belega najstnika Krissa Donalda (Flowers and Football Tops) kot ločitve staršev (Daddy’s Gone), tako ljubezni do “angela”, za katerega se izkaže, da je socialna delavka (Geraldine, ki zdaj med koncerti prodaja njihove majice), kot nasilja na šolskih igriščih (Go Square Go, ki se konča z vzklikanjem “Kurc, pa gremo”). Ko stvari štimajo, so res dobre, ko pa ne, so zelo prozaične (recimo v primeru Stabbed).

Allan je sicer tudi izjemno karizmatičen pevec in frontman, njegov bratranec Rab Allan je več kot soliden kitarist, Paul Donoghue dober basist, Caroline McKay pa solidna bobnarka (in med bobnanjem stoji). Poleg tega so dobro uigrani, njihov sinočnji koncert v Scali pa ni bil samo praznovanje škotske glasbene klenosti ampak še drugače zanimiv; morda tudi zato, ker je njihov long play prvenec izšel pred komaj tremi tedni in takoj pristal na drugem mestu lestvice albumov, zaradi česar bi lahko razprodali desetkrat večjo dvorano kot je nekdanji kino pri King’s Crossu. Odigrali so, po vrsti, Flowers and Football Tops, Lonesome Swan, It’s My Own Cheating Heart That Makes Me Cry, Geraldine, Polmont On My Mind, Go Square Go, Ice Cream Van in Daddy’s Gone. Brez dodatkov.

Vzdušje je bilo vročično, Scale še nikoli nisem videl tako nabite, tudi lučke so bile zelo barvne, vendar pa me je skoraj šokiralo, da mi je vse skupaj šlo malo na živce. Philip je rekel, da morda zato, ker so “čisto generični”, vendar pa je šlo za nekaj drugega: za njihovo iskrenost, skoraj dogmatično, neobdelano iskrenost, ki je sicer zanimiva, vendar samo, če takšnega pesimističnega optimizma nisi naveličan. Glasvegas bodo velikanski bend.

Tole sta dva huligana, ki jima koncert Glasvegas očitno ni bil preveč všeč in sta se nekaj pačila (foto: Philipov iPhone). Ko sva prečkala ulico, me je Philip dreznil in vprašal: “A ni bilo lepo? Chris Lowe je rekel, da naj bo zelena luč in potem se prižgala zelena luč.” Ne, niti sanjalo se mi ni, o čem je govoril. “A ju nisi videl? Pet Shop Boys?” Ne, res ju nisem videl. “Medtem ko si govoril in mahal z rokam?” Ne, niti takrat. “No, Neil Tennant je bil oblečen v dvodelno obleko, Chris Lowe pa v adidasovo trenirko. Čista tako, kot je treba. Popolno.” A misliš, da sta bila na koncertu? “Ja, čisto gotovo.” Zakaj? “Mogoče pa jih poskušata prepričati, da bi od Sonyja prestopili k EMI.” No, verjetno ne.

Konec kapitalizma? Kakor za koga. Meni, recimo, nihče ne bo dal 180 milijard dolarjev premostitvenih kreditov za “povečanje likvidnosti”, ki so jih v krizo v četrtek vložile centralne banke. Prav tako me nihče ne bo nacionaliziral, kot je ameriška vlada zavarovalnico AIG; ZDA so po novem itak največja socialistična država na svetu. Prav tako pa se ne morem zapreti za tri dni, kot so se ruske borze. Res je tudi, da se ne spoznam na terminske prodaje brez pokritja. Za nameček pa tudi nobena vlada nima namena prevezeti mojih toksičnih dolgov, zaradi česar bi se vrednost mojih delnic - končno! - vsaj malo dvignila. Kaj mi torej preostane? Še posebej, če hočem - poleg vsega - živeti vsaj malo zeleno in okoljsko? In prav tu je kleč. Kaj sem torej (že) naredil? Podobno kot Erich Kästner sem se zapodil v predale in začel iskati kaj koristnega; Kästner je po vrnitvi iz predalov objavil Pujsa pri brivcu, jaz pa sem našel kupon za “dodatnih 25 točk pri nakupu bio sadja”, ki mi jih bodo vknjižili na kartico zvestobe v Tescovih trgovinah in ki sem ga hranil za deževne dni, kot se reče. V Waitrose, najbolj buržoazni od vseh britanskih špecerij, sem nehal kupovati že pred časom, v glavnem zato, ker njihovo sadje nikoli ni bilo kaj prida, brez njihove posebne klobase pa tudi lahko živim. Sirenski klic najcenejših, diskontnih trgovin, predvsem Lidla - enega imamo na Seven Sisters Road - in Aldija, me še ni premamil, čeprav naj bi, kot je dejal Ian Jack, njihova slava že “začela perkolirati v zaskrbljeni srednji razred”. Ko sem bil pred tednom dni v Lidlu, me je popolnoma šokiralo, kako razmetavajo s plastičnimi vrečkami in embalažo: vsak izdelek je v plastiko zavit kot kakšna mumija, to pa nekako ni v skladu z mojo siceršnjo obsedenostjo z recikliranjem in reševanjem sveta. Hrana: res lahko cenejše, vendar pa je vedno problem, ko kuhaš za enega (zadnjič sem v roke dobil ponatis knjižice Preprosta kuharica za delavski razred, ki jo je napisal kuhar kraljice Viktorije in bi sicer lahko bila koristna, vendar pa so vsi recepti za šest oseb). V predalih sem sicer odkril še nekaj starih računov iz knjigarne Blackwell’s na Charing Cross Road, kjer sem tudi zbiral čebelice z njihovo kartico zvestobo (tam bom zdaj “zlat”, kar pomeni, da bom dobil kar deset funtov popusta pri naslednjem nakupu). Knjige! Res je, da dobim tudi kakšen recenzijski izvod, vendar pa to ni dovolj. Ker pa jih vseeno ne morem kupovati na kupe, sem se, prvič po sto letih, včlanil v knjižnico. Našo lokalno, čez cesto. Res je, da izbor ni nič posebnega, vendar pa so precej hitri. Bomo videli. Proti višjim cenam plina in elektrike se bom boril z novimi okni z dvojno zasteklitvijo - “Investicija v prihodnost,” sem prepričal očeta - to pa je, zaenkrat tudi vse. No, ne ravno. Koncerti. Koncerti. O njih bom še razmislil. Mogoče kakšen manj? Ali pa več cenejših? (To je, menda, tako kot z restavracijami. “Čeprav so se cene v londonskih restavracijah dvignile, to ne pomeni, da so prazne… Zaradi večjega števila cenejših gostišč je 43 odstotkov vprašanih Londončanov dejalo, da več hodijo v restavracije in samo osemnajst jih je odgovorilo, da manj,” je za Guardian dejal Tim Zagat, soustanovitelj vodiča, ki “v celoti temelji na poštenih mnenjih tisočev ljudi kot ste vi, ki želite z nami deliti svoje izkušnje”.) Tudi snemanje muzike z interneta mi ne leži; doslej sem ilegalno posnel eno samo samcato pesem, pa še to sem hitro zbrisal, ker mi je bilo nerodno; zato pa si lahko veliko večino muzike sposodim od Philipa, ki ima rad “artefakte” in plošče kupuje ves čas. Ali pa je tudi to vprašljivo? Potem telefonija: ponudniki cenejših klicev so res cenejši od British Telecoma (kar ni zelo težko), zdaj pa je mogoče res čas za Skype, čeprav mi gre na živce njihov lastnik. Aja, pa tudi avtobusi so cenejši kot podzemna. Tudi če hočem biti ciničen, je vse skupaj manj kot rožnato: v Britaniji se je brezposelnost dvignila na 5,5 odstotka, inflacija pa na 4,7 odstotka (kar je največ v zadnjih šestnajstih letih). Takole je: svojo vojno proti kreditni krizi sem šele začel, pa se že počutim zelo krepostnega. Le kaj še bo?

Takole je bilo: prima. Zelo različno, oboje, seveda, in utrudljivo. Vendar tudi podobno: zreli paradižniki s tržnice - tako v Parizu kot v Vrnjački Banji - so bili velikanski, sočni in okusni. Ne, nisem pozabil, kako dobri so. Lehman Brothers? Seveda sem besen, vendar pa vem, da privoščljivost ni ravno primerna. Vsekakor se bom moral zelo potruditi, da se mi bodo smilili. Oh: letos so v Lehman Brothers do stečaja pridelali izgubo v višini 6,6 milijarde dolarjev, leta 2006 pa so si izplačali za 8,7 milijarde dolarjev nagrad. Kaj je bolj toksično?

“Saj poznaš tisti pregovor: odlično je največji sovražnik dobrega.” Stephen me je pogledal izpod čela. “Ne?” Ja, seveda razumem, sem se pritožil: “Največji sovražnik dobrega je odlično. Če kdaj  torej dobite kaj odličnega, potem z nečim, kar je ‘dobro’, niste več zadovoljni.” - “Seveda je ‘dobro’ še vedno sprejemljivo,” je prikimal, “vendar pa ni… čisto dobro?” (Zelo mogoče je, da je ta pogovor v angleščini zvenel malo drugače.) “In to, veš, je problem s tole restravracijo: ko enkrat poskusiš njihovo čisto sveže ocvrto vahnjo in čisto svež, dvakrat ocvrt pomfri, potem preprosto ne moreš drugam. Po mojem v severnem Londonu ni boljših ocvrtih rib kot so v Toff’s. Tudi v Two Brothers ne.” In Two Brothers sta par minut od njegovega stanovanja v Mill Hillu; ne, raje bo dvakrat prestopil - s podzemne na prvi avtobus, potem pa še na drugega - in na fish and chips prišel v naš konec severnega Londona, v Muswell Hill (iz Finsbury Parka je pot zelo preprosta: petnajst minut z avtobusom W7).

Čeprav niti približno nisem izvedenec za verjetno najznačilnejšo angleško kulinarično specialiteto, bi tudi sam verjetno naredil isto: ribe v Toff’s so super sveže, pomfri krasen, porcije velike/velikanske, njihova grška solata super, cene pa v redu. Čisto pravi fish and chips naj bi sicer bila ocvrta trska s pomfrijem, zavita v časopsni papir, vendar pa je še boljša ocvrta vahnja; v Toff’s so na voljo tudi rdeči jezik, morski list, losos, mol, morski jezik in vse ostale peskarije, ki jih lahko spečejo tudi na žaru, ampak ocvrta riba je vseeno malo zanimivejša. Pa tudi njihova domača tatarska omaka je dobra. Sladice so “tradicionalne britanske”, torej tiramisu, crème caramel, biskviti in sladoledi. Vse domače. Ja. Ne, to ni ravno hrana za hujšanje. Toff’s je star 40 let, lastniki so se zamenjali samo enkrat, vendar pa se ponudba, kot pravijo, ni spremenila. Če kaj gre, potem verjetno nima smisla spreminjati recepta. Osebje je vljudno, prijazno in učinkovito.

Popolnoma drugo vprašanje pa je, če vam je všeč lokacija. Muswell Hill je elegantna, draga, malo zoprno buržujska četrt, stisnjena med Alexandra Palace in Highgate, kjer je vse lepo in krasno, cenejša od, recimo, Highgatea, pa je samo zato, ker se moraš do najbližje postaje podzemne peljati z avtobusom. In tudi “hill” ni samo grič, ampak zelo ornk hrib in ni ravno za kolesarjenje. Tole je razgled proti jugu, iz Hillfield Parka, dobro minuto od Toff’s. Res je, da bi se ga - namreč razgleda - lahko tudi naveličal, res pa je tudi, da sta iz Muswell Hilla brata Davies (The Kinks so leta 1971 izdali album Muswell Hillbillies). O tem, da je domačin tudi Johnny Borrell, raje ne bi. Ne vem, no: dva razloga za, vse ostalo pa ne ravno.

Calm Like You (Alex Turner: “Merci, Paris!”), The Age Of The Understatement, Black Plant, Only The Truth, The Chamber, Gas Dance, My Mistakes Were Made For You, Paris Summer (Kaneov duet z Alison Mosshart; “Alison, najina prijateljica, dame in gospodje.”), Hang The Cyst, Separate And Ever Deadly, I Don’t Like You Anymore, My Little Red Book, The Meeting Place (”Aplavz pour l’orchestre, prosim!”), Time Has Come Again in Standing Next to Me (”Kar celo noč bi igrali.”), dodatek pa sta bili (”Zdajle bova zaigrala eno Bowiejevo.”) In The Heat of The Morning ter In My Room. Eden najboljših koncertov zadnjih nekaj let. Ko sem po Rue Saint-Honoré taval proti hotelu, me je kar malo zanašalo. V L’Olympia sem bil prvič: veličasten hodnik, veličastno modernistična avla, sama dvorana pa nič posebnega (zelo francosko, to, tako kot smetana in jušna kocka v vseh jedeh, no, ne v sladicah, očitno). In tla so se upogibala, ker smo vsi skakali in divjali. S fotografijami sem tako čakal na malo počasnejše pasaže. James Ford je zelo dober bobnar. Po spletu naključij sem se dopoldne v Maraisu zaletel v starega znanca, nizozemskega fotografa Arija Versluisa, od katerega sem dobil nekaj nasvetov o uporabi bliskavice (”Takšne super toksične barve so!”), in starega koncertnega pajdaša Philipa. Z Olyjem sva se v Parizu zgrešila za par dni.

Ne, še vedno ne razumem, za kaj gre. Ja, “obvestila”, dolga do 140 znakov, to že razumem. Ampak zakaj? Ali mame res zanima, če kdo je juho? Zakaj bi moral biti “hiperpovezan”, kot pravijo? Oziroma obratno: kaj pa če ne bo hotel nihče biti “hiperpovezan” z menoj? Ali je moj dan res tako razburljiv? Kaj pa če je? Poskusiti ni greh.

8.23 Goodison in Žbogar. Super. Takšne stvari so mi vedno všeč. Paul Goodison je doma iz Sheffielda, kar je zmeraj v redu. Zmaga je na 3′48″.

8.40 Slovenija - z eno zlato medaljo na 2,1 milijona prebivalcev - je najuspešnejša država na olimpijskih igrah v Pekingu.

9.01 Patelovi si še vedno niso opomogli: v nedeljo ponoči je bila njihova trafika oropana. Ukradli so jim za dobrih 5.000 funtov cigaret.

9.07 Drugi sosed, računovodja gospod Kay, je mrzlično razlagal, kako sta “dva bandita včeraj prišla v naš kolidž in ukradla 300 funtov”.

9.14 Ja, policija je prišla. In odšla. Uslužbenka v kolidžu je enemu roparju iztrgala mobilni telefon. “Mogoče bo kaj pomagalo,” upa gospod Kay.

9.15 Na avtobusu številka 4, v bolnišnico na pregled. Čeprav ni veliko prometa se premikamo po polžje, ker so so ulice razkopane zaradi vodovoda.

10.10 Bart’s. Bolj ali manj v redu. Samo da sem siten, ker sem moral biti tešč. Brez kave, brez zajtrka. Brez kave. Dr. Orkinova je dobre volje.

10.34 Kri mi jemlje Ari, Norvežan iz Bergena. Običajno vboda niti ne čutim, danes pa ga.

11.05 Zajtrk v Kipferlu. Že skoraj kosilo, z velikansko melanžo. Imajo tudi sveži liptovski sir, jabolčnega zavitka pa ne.

12.13 Doma za par ur. Res moram odgovoriti Johnu, ker ga skrbi, zakaj mu nisem odgovoril na njegovo okrožnico. Zato, ker je bila okrožnica, John.

13.33 Z Ireno bi se še pa še pogovarjal, pa se mi mudi nazaj v bolnišnico. Sva se pa smejala, smejala, smejala. Prima. Članek ji je bil tudi všeč.

14.07 V trafiki pri podzemni kupim Private Eye. Izhaja vsak drugi petek, naprodaj je v sredo, ponekod pa že v torek popoldne.

14.12 Na podzemni. Nič običajnega. Avgust je krasen, ker je povsod precej prazno. Razen v strogem središču, kjer so turisti.

14.30 Ne morem se upreti, če že grem mimo: v Kipferlu kupim kos jabolčne pite.

14.40 Prišel sem dve uri prezgodaj. Naročen sem bil ob 16.45 (torej 4.45), vendar sem si napisal in zapomnil 14.45. Numerična disleksika?

15.32 Dr. Goh me je nekako stisnil med dva druga pacienta. Ali me je vzel čez vrsto?

15.51 “Vseeno vas bom poslal na ultrazvok, čeprav se mi zdi, da tista zatrdlina ne bo problematična.”

16.12 Lekarna. Imam številko 40, na vrsti pa je 35. Samo dve farmacevtki sta. “Malo zamude bo,” je dejala levičarka, ki je vzela moj recept.

16.57 “Res, res se opravičujem za zamudo,” mi je dejala druga farmacevtka, prav tako levičarka. Druga porcija zdravil bo šele v petek.

17.12 Čisto pozabil sem, kakšna gneča je na podzemni v večerni konici, ki se začne ob petih. Na postaji St. Paul’s grem na Central Line.

17.21 Na Bank prestopim na Docklands Light Railway, ker grem v Wapping zalivati rože. Izgubim se, ker popravljajo tekoče stopnice. Ja.

17.27 Uslužbenko podzemne vprašam, zakaj sem se izgubil. “Ja, saj je res grozna postaja,” mi odgovori. “Kar po teh stopnicah dol pojdite.”

17.34 Vlak(ec) za Shadwell. Dežuje. Grmi. Ta oktober sredi avgusta je zelo dolgočasen. Res, zelo dolgočasen.

17.50 Vse rože zalite. Oly in Alyson sta mi dolžna pijačo. Ali dve.

18.01 Vlak(ec) za Bank. Prestopim na Northern Line. Na Moorgateu vstopi mladenič z majico, na kateri piše Commodore 64. Na iPhonu bere emajle.

18.31 King’s Cross. Ali morajo res vsi prestopiti prav na King’s Crossu? In zakaj so vsi tako počasni!

18.46 Finsbury Park.

18.51 Eritrejec Tony - “Kar Tony mi recite.” - je prodal dva svoja internetna kafeja na ulici in se bo preselil v Španijo. “Ta država gre k psom.”

18.58 Doma.

19.00 Channel 4 News.

19.27 Večerja. Brez juhe.

19.42 Ogledujem si modrico na desni roki. Ne, Ariju pa danes res ni uspelo. Čebljanje, huh? A se brez tega res ne da? Kaj pa vem.

Le zakaj bi se ukvarjali z realnostjo, če je pa virtualni svet toliko zanimivejši? Še posebej v Pekingu. Računalniško pridelani ognjemeti! “Brezhibna” devetletna Lin Miaoke, ki je na otvoritvi, na zahtevo centralnega komiteja Komunistične partije, “pela” Odo domovini, čeprav ji je glas posodila manj brezhibna - torej škrbasta - sedemletna Yang Peiyi! Občinstvo, ki ga sestavljajo “prostovoljni navijači”! Sicer pa to ni nič čudnega: predsednik MOK Jacques Rogge se v svojem govoru ni zavzel za mir na svetu. Očitno zato, ker ni hotel zveneti kot vsaka tazadnja lepotna kraljica (ali pa njegov predhodnik, španski fašist Juan Antonio Samaranch). In ker se ni, je Rusija - “Saudova Arabija z drevesi”, je rekel neki ameriški komentator - napadla Gruzijo! Še dobro, da sem rahlo obseden z Michaelom Phelpsom (verjetno zato, ker je visok mojih 6′4″); ta obsedenost je zamenjala mojo obsedenost s prvim športnikom, s katerim sem bil res obseden, namreč Markom Spitzom. “Ne razumete! Tudi jaz bi lahko bil prvorazreden. Tudi jaz bi si lahko prizadeval. Lahko bi bil nekdo…” (Zadnji del citata sem izpustil, ker ni relevanten.) To, ja, seveda. Aja: a se še komu zdi, da Temni vitez nista ravno epifanija in Jezusov drugi prihod zrolana v eno? Vsaj to sem pričakoval po vseh kritikah in dirkanju na imdb? Ne? In tudi to, da se je končal z glasom pripovedovalca, ne gre nikomur na živce? Je pa res, da so, vsaj v kinu, kjer sem ga gledal, Odeonu na Tottenham Court Road, takoj po začetku nehali zobati pokovko. To se ne zgodi pogosto. Pokovko v kinih sicer prodajajo zato, ker je verjetno najbolj dobičkonosna stvar na svetu, saj je razlika v ceni fantastična: kino dobi 90 penijev od vsakega funta, ki ga obiskovalci zapravijo za razstreljeno koruzo. In ker so po pokovki obiskovalci še žejni, sta to dva visokomaržna zadetka v črno (velika porcija pokovke stane približno 4,50 funtov). Sicer pa je res, da pokovke ne maram že zelo dolgo, in to tudi uradno ne: v edinem filmu, v katerem sem igral (no, statiral), namreč Kozoletovem prvencu Usodni telefon iz leta 1987, sem moral grdo pogledati nekoga, ki se je v kinu - snemali smo v Kinoteki - z njo na glas basal. Zdi se mi, da so pokovko v slovenskih kinih sicer komaj začeli prodajati; za Usodni telefon jo je spražil Stojan Pelko, vendar zelo dvomim, da sem grdo gledal zaradi tega. Skratka. Ker sem hotel v to vlogo dati vse in še malo dostojanstva, smo prizor posneli dvakrat. Bilo je divje in nepozabno. Ampak vseeno - filmska slava je zelo minljiva. Tako kot bo pokovka v vrsti britanskih kinopodjetij. Hura! Zaenkrat o tem razmišljajo v podjetju Picturehouse Cinema, kjer ga ne prodajajo za nekatere predstave, popolno depokovkazacijo pa je napovedal Daniel Broch, lastnik hampsteadskega Everymana, ki je pred kratkim kupil še sedemnajst kinodvoran. Njegov razlog (kot je dejal za Observer): “Pokovka izjemno močno vpliva na prostor, saj zaudarja, je kulturno vprašljiva, zaradi smetenja dvoran pa nastajajo tudi operativni problemi. Poleg tega pokovka ne more biti del kulturno sofisticirane blagovne znamke, ki jo želim razviti.” Seveda! Tega, da bodo vsi filmi gledalce tako pritegnili, da bodo v hipu pozabili na pokovko, očitno res ni mogoče pričakovati.

Nedove polnjene paprike so bile več kot prima, družba na večerji pa zelo prijetna. Iz Pimlica sem se vračal s predzadnjim metrojem. Ker sem moden, da kar boli, sem poslušal Late of the Pier in njihovo Heartbeat, ki sta ji sledila The Knife in Heartbeats; The Knife sta najboljša glasba za bicikliranje, vendar pa sta tudi na podzemni super. V glavnem sem se sicer ukvarjal z računanjem, kje bi še lahko kaj prihranil. Kreditnega škripanja - ali škrtanja? - očitno še ne bo tako hitro konec. Recimo: Guardian je 80 penijev čez teden in 1,50 funta v soboto. To pomeni, da bi lahko prihranil vsaj 26 funtov. In če bi bral tudi samo spletno izdajo Observerja - kar itak počnem s številnimi drugimi časopisi, Guardian pa najprej preberem na internetu, potem pa kupim še časopis; ne vem, časopise imam rad - bi prihranil še 7,60 funta. Torej skupaj dobrih 33 funtov na mesec. Ne, ni bilo pravo razodetje, ampak takšno računico sem nazadnje naredil, ko sem nehal kaditi. Ampak kaj bo rekla moja trafikantka, gospa Patel? Že ko nisem več kupoval cigaret, me je včasih zelo srepo pogledala in vprašala, če jih kupujem kje drugje. “Ne, gospa Patel, res ne. Samo kadim ne več.” Ampak saj pri njih kupujem še kaj drugega, sem si razložil, pa tudi na svoj oyster si denar nalagam pri njih. Na podzemni je bila običajna mešanica sobotnih potnikov: fantje z odsotnimi pogledi, dekleta v mikro črnih oblekah in visokih petah, nekaj gospa neugotovljivih let v spremstvu moških nepredstavljivih let. Nasproti mene sta sedela mlada ženska v mikro zeleni obleki in, verjetno, njen fant, mladenič z zanimivim obrazom in lepo negovanimi rokami. Do Victorije sta molče jedla sendviče. Ko sem še enkrat iskal Heartbeat, sem opazil, da je začel mladenič začel nekaj razlagati svoji spremljevalki. Pritisnil sem na pavzo. “Saj veš, da spi z vsemi tipi, s katerimi gre na pijačo?” Njegov ton je bil nekoliko ciničen, vzvišen in zoprn. “Tega ne veš,” mu je utrujeno ugovarjalo dekle in v vrečko pospravljalo ostanke sendviča. “Veš, mene spoh ne moti, če spi z vsem svetom, ampak ne boš mi govorila, da ne spi z vsemi.” - “Res, in kako to veš?” - “Ker sem slišal od vseh. Vsi so spali z njo.” - “Vsi?” - “Ja, sem slišal.” - “Od koga?” - “Od Jacka. Pa John je tudi spal z njo.” - “To sta dva. Dva nista vsi. Poleg tega pa je z Johnom hodila skoraj leto dni. Kaj pa ti?” - “Prosim?” - “A si ti tudi spal z njo?” - “Saj ne morem verjeti, da me sprašuješ kaj takšnega!” - “Torej?” - “Sem, ampak to nima nobene zveze s tem. To je bil hiter, brezvezen fuk. Na faksu.” - “In zakaj mi nisi povedal? Ali naj potem mislim, da spiš z vsemi, s katerimi greš na pijačo?” Vlak sta zapustila na Eustonu. Še več ljudi je izstopilo na King’s Crossu, vstopil pa je na krtačo postrižen fant v belih bermuda kratkih hlačah. Mrzlično, vendar dobre volje, je pritiskal na gumbe na svojem mobilcu. Verjetno je igral kakšno igrico, saj je vsakih nekaj sekund zmagoslavno, srečno, boksnil v zrak. Malo pred Finsbury Parkom je mobilca spravil v žep, si pogladil hlače in se na hitro pogledal v šipi. Potem se je zadovoljno nasmehnil. Zanj se je noč šele začenjala.

O politiki se, menda, v olikani družbi ne govori. Skratka. Iz British Gas, največjega britanskega plinskega podjetja, so včeraj sporočili, da bodo cene plina zvišali za 35, elektrike pa za devet odstotkov. Podražitev bo začela veljati “takoj”, razlog pa je, kot je dejal direktor Phil Bentley, dejstvo, da smo “prišli v obdobje brezprimerno visokih svetovnih cen energije”. Obenem je obžaloval dejstvo, da so morali sprejeti to odločitev, saj jim je jasno, da so se zaradi visokih računov za plin in elektriko “v marsiketeri družini že začeli odrekati marsičemu”. Takole: britanska plinska podjetja so bila nacionalizirana leta 1948. Do sredine 60. let so uporabljali pretežno mestni plin, potem pa so ga zamenjali z naravnim, ki je leta 1967 začel pritekati iz Severnega morja. Leta 1986 so konservativci British Gas sprivatizirali, potem pa se je razdelil na domači (Centrico, ki ima pravico do uporabe imena British Gas v Veliki Britaniji in je lastnik British Gas) ter mednarodni del (ki se mu pravi BG Group in sme ime British Gas uporabljati v tujini; don’t ask). Centrica se je od leta 1998 poskušala tudi v telefoniji in kreditnih karticah, kupili pa so tudi AA (največjo britansko AMZ), vendar pa jim je vse skupaj ušlo na jug. Ker tudi delničarji niso bili zadovoljni nad skromnimi donosi, so skoraj vso neenergetiko prodali. Danes zjutraj je Centrica objavila svoje poslovne rezultate za prvo polletje: 992 milijonov funtov (ali 1,2 milijarde evrov) dobička. Delničarji, so sporočili, bodo dobili 16 odstotkov višje dividende, nagrade pa bodo dobili tudi njihovi direktorji. Hura: Bentley, recimo, 84.500 funtov (107.000 evrov), kar ni ravno za odmet, čeprav je njegova letna plača 1,1 milijona funtov, njegov šef, predsednik uprave Centrice Jake Ulrich pa bo dobil bonus v višini 116.000 funtov. To je isti Ulrich, ki je pred dobrim tednom Britancem svetoval, da naj si “oblečejo še eno jopo in znižajo temperaturo v prostorih, če že ne morejo plačati računov” (to, da je citiral Jimmyja Carterja, je precej nepomembno, kot tudi to, da je Američan). Vse, pravijo, je odvisno od trga. In tiste “nevidne roke”, ki - precej očitno - jemlje enim in daje drugim. Ja, seveda je res, da je trg energetike v EU “izkrivljen” (v Britaniji je odprt, konkurenca British Gas pa so tudi nemška in francoska energetska podjetja) in da zato negativno vpliva na otoško ceno plina in elektrike. (Zanimivo je tudi, da Centrica, ki tudi pridobiva plin, s svojim dobičkom zato ne sme pomagati British Gasu.) British Gas ima 16 milijonov strank, med njimi tudi mene. Kljub vsem popustom, ker od njih dobivam tako plin kot elektriko, je bil na začetku leta 2008 moj letni račun nekaj malega več kot 700 funtov, po novem pa bo nekaj čez tisoč funtov. To je zelo veliko. In ne, seliti se ne splača: največji konkurent British Gas v Londonu je francoski EDF, ki je kupil elektropodjetje London Electricity; prejšnji teden so svoje cene plina dvignili za 22 odstotkov, elektrike pa za 17. Razlika med obema ponudnikoma je, vsaj zame, natanko dva funta in 70 penijev na leto (zmaga British Gas). Trg, ne? Ali pa se nekdo dela norca.

Pripi… prifotografija 1. avgust: V petek sem se, seveda, še vedno jezil. Potem pa je poštar prinesel manjši paket. V njem so štiri varčne žarnice, ki pomenijo “zeleno luč za varčevanje z energijo”.

Ne, nisem jih naročil ali zanje prosil. Moj dobrotnik? I, le kdo: British Gas, ki se po novem oglašujejo kot “vaši izvedenci za energetiko”. No, pa le imajo smisel za humor. Še posebej zato, ker so mi enak paket z varčnimi žarnicami poslali že pred dobrimi tremi meseci (tako kot vsem svojim strankam). Če ne bodo pazili - te žarnice niso zelo poceni -, bodo njihovi dobički zelo hitro izpuhteli. In kako si bodo potem izplačevali nagrade?

SEKS. OBAMA. BRITNEY. Ja, tudi jaz sem hotel nekaj malega napisati o optimizaciji spletnih strani - torej tudi tega bloga - vendar me je v ponedeljek prehitel Charlie Brooker (to se ni zgodilo prvič, vendar pa je suša in poletje in zunaj sije sonce, poleg tega pa sem hotel citirati iz istega vira kot Brooker, vedno zanesljive rubrike Street of Shame v Private Eye, v kateri mikastijo medije, in to kljub temu, da se mi je zdelo, da bi že itak zamujal, ker je nova številka že v prodaj). Skratka. O optimizaciji spletnih strani nisem pisal, ker je zunaj sijalo sonce, mudi pa se mi z delom. In kje je kleč? Tu je: namesto da bi se, torej, sončil ali delal, sem začel nekaj iskati po predalih in v omarah. Ko sem se vrnil iz predalov - sicer predvsem enega - sem odkril kup knjig, ki jih (nekako) ne potrebujem (več). Razlogi za to so različni: nekaj sem jih, ne sprašujte, kupil v več izvodih, nekaj sem jih kupil za darila (in si potem premislil), nekaj se mi jih je zdelo zanimivih, vendar ne dovolj dolgo, da bi jih prebral.

Alexander Masters: Stuart - A Life Backwards (Harper, London 2006, broširana izdaja, z avtorjevim podpisom)

Alex James: Bit of a Blur (Little Brown, London 2007, z avtorjevim podpisom)

Jake Arnott: truecrime (Sceptre, London 2003, z avtorjevim podpisom)

Peter Biskind: Down and Dirty Pictures (Bloomsbury, London 2004, z avtorjevim podpisom)

Ian Rankin: A Question of Blood (Orion, London, 2003, z avtorjevim podpisom)

Michael Cunningham: Specimen Days (Fourth Estate, London, 2005, z avtorjevim podpisom)

Stuart Christie: Granny Made Me An Anarchist (Scribner, London 2004, z avtorjevim podpisom)

Geraint Anderson: Cityboy (Headline, London 2008, z avtorjevim podpisom)

Lynne Truss: Eats, Shoots & Leaves (Profile, London 2003, z avtoričinim podpisom)

Ali si kdo želi katero od teh knjig? Upam, da ja. Samo en pogoj: ena knjiga na osebo. Aja: in ker poštnina ni zelo nizka, bi jih pošiljal postopoma, v prihodnjem mesecu dni, najtežji, Biskinda in Rankina, pa poslal oktobra iz Slovenije, ko bom na počitnicah (razen če se ne zmenimo kako drugače). V redu? Potem, ko bo knjiga oddana, jo bom prečrtal takole. Kdor prej pride in tako naprej. Optimizacije SEKS spletnih OBAMA strani pa se bom lotil BRITNEY…